Zgodba: Goreta Robert

Diplomant ekonomske fakultete, ki je leta 1998 zaključil študij kot prvi študent, ki je za pomoč pri komuniciranju uporabljal slušni aparat. Zaradi težke naglušnosti se je že od malih nog srečeval z mnogimi preizkušnjami in pomanjkanjem zaupanja v njegove sposobnosti uspešnega zaključka šolanja s strani različnih strokovnjakov in pedagoških delavcev.

Vendar Roberta Gorete negativna nastrojenost drugih nikoli ni zaustavila in skozi svojo izobraževalno pot je z vsakim novim letom ter z vsako opravljeno stopnjo izobrazbe vedno znova dokazoval, da se vse da, če se le hoče. Najtežje, pravi, da je bilo sledenje predavanjem na fakulteti, saj si je v srednji šoli velikokrat pomagal z branjem z ustnic, univerzitetni profesorji pa so mu to z nenehnim sprehajanjem po predavalnici mnogokrat onemogočali. Vendar pa se je tudi s to situacijo spopadel in jo uspešno reševal, takrat s fotokopiranjem zapiskov tistih študentov, ki so mu bili pripravljeni pomagati. Izpite je v povprečju opravil v drugem poskusu, vendar pa mu to nikoli ni odvzelo poguma in volje za nadaljevanje poti proti cilju – diplomi, ki jo je po petih letih študija tudi uspešno pripravil.

Danes imajo gluhi in naglušni študenti pravico do določenega števila ur tolmačenja iz govora v znakovni jezik, vendar pa Robert Goreta pravi, da brez močne volje in vztrajnosti ter brez konstantnega spodbujanja in pomoči kolegov preprosto ne gre. Seveda je zelo vesel, da fakultete zdaj ponujajo to možnost, ob tem pa poudarja, da bi poleg tega morali nuditi tudi psihološko pomoč oziroma osebnega mentorja, s katerim bi se lahko študent povsem odkrito pogovoril o vseh izzivih, s katerimi se srečuje, v zameno pa dobil strokovne nasvete in psihološko pomoč. Verjame, da bi s takim pristopom gluhim in naglušnim študentom lahko zares učinkovito pomagali do uspešnega in predvsem lažjega zaključka študija.

Vir: https://www.uni-lj.si/alumni/nasi_alumni/alumni/2019102814454247