DIPLOMA IN MAGISTERIJ? NE, HVALA, JAZ BI ŠE DOKTORAT.
Simon Colnar je nekdanji študent Ekonomske fakultete. Opravil je diplomo, magisterij in doktorat. Danes je na EF zaposlen kot raziskovalec in docent na področju managementa in organizacije. Svojih študentskih časov se spominja z nostalgijo in čeprav se je preizkusil tudi v praktičnem poslovnem svetu, se je kasneje odločil za poklic akademika. S svojimi odgovori nam na kratko osvetli akademski svet in kako se sam znajde v njem.
Diplomiral, magistriral in doktoriral si s področja poslovnih ved na Ekonomski fakulteti, Univerze v Ljubljani. Kaj je vplivalo, da si se odločil za vpis na doktorat?
Vrnimo se v leto 2014. Takrat sem magistriral in mislil, da sem po sedemnajstih letih, šolanje končno zaključil. Začel sem s službo in zelo kmalu opazil, da starejša generacija jemlje opravljeni magisterij po bolonjski reformi kot diplomo. Velikokrat sem namreč slišal vprašanje: “Ali ni magisterij sedaj isto kot diploma?”. Občutek se imel, da je po reformi magisterij postal razvrednoten. In ker si tega nisem želel poslušati na svoji karierni poti, je bil to eden izmed razlogov, da se vpišem na doktorat. Vsekakor pa to ni bil tisti odločilni faktor. Ko sem nekaj časa delal v praksi, sem ugotovil, da je bila v meni že dolgo želja po dodatnem študiju. Poleg tega me je spodbudilo tudi dejstvo, da ima moj oče doktorat. Zadal sem si, da dokončam doktorski študij do 30. leta in to mi je tudi uspelo. Poleg tega pa se mi zdi akademska kariera spoštovana in s svojim delom lahko prispevaš v dobro družbe. Želim si, da bom ob upokojitvi s ponosom rekel, da sem dal svoj prispevek k širši družbi.
Večina študentov se po končanem študiju na EF zaposli nekje v gospodarstvu. Si kdaj razmišljal, da bi se zaposlil v privatnem sektorju?
Pravzaprav sem svojo kariero začel v privatnem sektorju. Že v času magisterija sem delal pri podjetju IGEA d.o.o. V ekipi sem se odlično počutil in se že takrat z direktorjem dogovoril, da po končanem študiju ostanem pri njih. Šel sem po ustaljenih korakih, za katere misliš, da jih moraš narediti. Končaš študij, se zaposliš in začneš odraslo življenje. Kaj kmalu pa ugotoviš, da je veliko stvari, ki jih še ne poznaš in da to ne pomeni konec možnosti. Tako sem se odločil za doktorat in najprej delal oboje vzporedno – 8 ur rednega delovnika, popoldne pa predavanja in delo za študij. Vse skupaj je bilo precej psihično in fizično naporno. To se je poznalo tudi na mojem delu, saj sem bil na področju raziskovanja v prvem letu kar malo v zaostanku. Potem pa mi je profesor Dimovski, ki je bil moj mentor, omenil, da se odpira razpis za mladega raziskovalca. Takrat sem se odločil, da pogodbo pri podjetju predčasno prekinem in začnem delati v akademskih vodah. Ne obžalujem let, ki sem jih preživel v privatnem sektorju, saj sem se veliko naučil in še danes z ekipo ostajam v lepih odnosih.
Kakšni so pogoji in postopek, da si izbran kot mladi raziskovalec?
Univerza v Ljubljani vsako leto na začetku poletja objavi razpis na svojem portalu. Nanj se prijaviš, seveda pa moraš izpolnjevati določene pogoje, da si sprejet na doktorski študij. Glavni kriterij je, da imaš visoko povprečno oceno, vsekakor pa se upoštevajo vse relevantne izkušnje, ki jih imaš od prej. Ko se prijavljaš na razpis, načeloma še nimaš lastnih akademskih člankov, vendar pa je lahko tudi to ena izmed prednosti.
Glede na to, da imaš izkušnje iz poslovnega sveta, kaj bi izpostavil kot prednosti in slabosti akademske kariere?
Ena izmed prednosti je definitivno fleksibilni urnik. To ne pomeni, da delaš manj kot osem ur, velika večina nas dela še več. Pomeni pa, da si lahko sam razporejaš, kdaj boš delal. Osebno rad poskrbim, da preživim dnevno vsaj nekaj časa na svežem zraku ali se ukvarjam s športom – delo nato opravim ob večerih ali vikendih. Poleg fleksibilnega urnika je meni osebno velika prednost tudi delo s študenti. Vsako leto sem v stiku z novo generacijo študentov in priložnost imam videti, kako mladi razmišljajo ter kaj je v tistem trenutku “in”. Ogromno se naučim od njih! Pred pandemijo je bila ena izmed prednosti tudi možnost obiskovanja tujine. Obiskali smo različne konference in izobraževanja, s čimer sem si zgradil ogromno mrežo poznanstev iz tujine, ki v karieri vedno pridejo prav. Seveda je prednosti veliko, morda bi kot zadnje izpostavil še delo v timu. Gre za kvalitetne odnose, preko katerih imaš dostop do vrsto izkušenj in znanja.
Slabost je lahko izguba stika s prakso. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika ter kakšno željo ima po tem. Bi pa izpostavil, da je pri predavanjih mlajšim generacijam lažje, če imaš stik z gospodarstvom in prakso. S povezovanjem prakse in teorije ima predavanje velikokrat večjo težo in dodano vrednost. Ena izmed osebnostnih lastnosti, ki mi včasih ponagaja, je tudi to, da stvari želim narediti hitro. Pri akademskem delu pa moraš biti natančen in potrpežljiv, vse mora imeti rep in glavo. Poleg tega velik del postopka ni odvisen samo od tebe, ampak tudi tistih, ki tvoje delo vrednotijo. Zato moraš kmalu dobiti trdo kožo in kritike vzeti kot možnost za napredek.
Akademika pogosto vidimo samo v predavalnici in si ne predstavljamo, kakšno delo je potrebno v ozadju. Kakšne so tvoje odgovornosti kot raziskovalec in docent? Kako poteka tvoj običajni delovni dan?
Tako je, ena ura vaj zahteva precej več ur priprave. Glede na to, da sem jaz primarno zaposlen kot raziskovalec, nisem veliko vezan na pedagoško delo. Vsekakor pa rad delam v predavalnici, saj želim študentom pomagati pri doseganju čim boljših rezultatov. Veliko več dela posvečam različnim projektom. Eden takih je SI4CARE, kjer iščemo odgovore na izzive starajoče se družbe. Definitivno pa največ časa posvetim pisanju člankov. Gre za branje literature, preverjanje testov natančnosti, zbiranje empiričnih podatkov, izvajanje intervjujev in anket. Sodelujem tudi pri pripravi in izvajanju izobraževanj za organizacije in podjetja.
Objava članka v neki publikaciji zahteva kar nekaj časa. Kakšen je postopek pisanja in kaj vpliva na to, da je tvoje delo objavljeno?
Naprej se lotiš zbiranja in prebiranja že obstoječe literature. Teme ne izbereš naključno, ampak ponavadi raziskuješ isto področje skozi celoten doktorat in potem še nekaj let po zaključku. Nato se lotiš zbiranja empiričnih podatkov ter na koncu še statistične obdelave. Potem gre delo v pregled, kjer pride že do prvih popravkov. Kljub vsemu se lahko zgodi, da je delo na koncu zavrnjeno. Na tem področju je vsako leto večja konkurenca, tako da je zavrnitev nekaj, kar moraš sprejeti kot del službe ter poslušati mnenja recezentov.
In kaj je tisti faktor, ki poskrbi, da je članek objavljen? Ni neke čarobne formule. Kakor sem omenil, veliko člankov je sprejetih, nekaj jih je tudi zavrnjenih. Največ je odvisno od same kvalitete – skozi leta lahko tudi sam oceniš kako dober članek si oddal. Malo pa je odvisno tudi od sreče, saj so odločevalci ljudje in vedno obstaja človeški faktor. Seveda je prav, da vzameš na znanje njihove nasvete, pa vendar pod črto ne smeš biti človek, ki samo kima, ampak se zna tudi sam kritično odločati.
Vsekakor pa gre za zamuden postopek, ki lahko traja od nekaj mesecev do več let.
Sedaj pa se vrnimo še malo v tvoja študentska leta. V času študija si bil član društva TopEF. Kako se spominjaš teh časov in kaj ti je društvo dalo?
Moja študentska leta so bila kar pestra in imam nanje zelo lepe spomine, tudi na društvo TopEF. Spomnim se, kako smo pred kabinet profesorja za makroekonomijo hodili gledati, kdo je bil sprejet v društvo in kdo ne. Pa potem petkove debate, ki so bile vedno zanimive. Tekom študija pa sem pridobil tudi ogromno poznanstev, s katerimi stike vzdržujemo še danes. Vsekakor je v času študija pomembno, da si prične posameznik graditi osebno mrežo poznanstev.
Je bil mogoče na Ekonomski fakulteti profesor, ki te je še posebej motiviral, ko si se odločil za vpis na doktorat?
Vsekakor je bil profesor Dimovski tisti, ki me je usmeril proti razpisu za mlade raziskovalce. Že od magisterija sva imela korekten, profesionalni odnos. O njem lahko povem samo najboljše. Z veseljem sem pri njem opravljal magistrsko nalogo, kasneje pa postal tudi del njegove ekipe na doktoratu. Od prvega dne naprej sem imel občutek, da sem dobrodošel v timu. Ne bom rekel, da si enakovreden po znanju, vsekakor pa je tvoje mnenje dobrodošlo. Poleg tega so celotno izkušnjo pozitivno naredili tudi preostali člani naše ekipe.
Kaj bi si želel, da bi vedel na začetku svoje karierne poti? Kaj bi priporočal sedanjim študentom?
Pri svoji izkušnji ne bi spremenil ničesar – iz vsake stvari, napake ali pohvale se lahko nekaj naučiš in odneseš za naprej. Napake so sestavni del življenja, ki ti pomagajo zrasti kot oseba. Edina stvar, ki bi jo izkoristil, je možnost izmenjave. V času študija še nisem bil tako samozavesten in mi je izmenjava vedno zbujala neko strahospoštovanje, danes pa bi to možnost vsekakor izkoristil.
Študentom pa bi položil na srce, naj naprej uživajo življenje, saj vse pride ob pravem času – včasih še prehitro. Če pridejo izzivi in težave pri študiju, naj stisnejo zobe in jih prebrodijo. Predvsem pa naj ne pozabijo uživati, si zgraditi mrežo poznanstev in korak po koraku stopati na karierno pot. Zaradi trenutne situacije jim je bila marsikatera študijska izkušnja odvzeta, pa vendar naj poskušajo iz priložnosti, ki jih ponuja fakulteta – obštudijske dejavnosti in študentsko življenje – izžeti čim več, da bodo lahko na koncu svoja študentska leta označili kot izkoriščena.
Včlani se v Alumni EF in ohrani stike s sošolci ter fakulteto za vse življenje >>>
