Zgodba: dr. Cveta Mlakar, univ. profesorica Ekonomske fakultete v pokoju
(Rojena leta 1919) (Iz arhiva)
Leto in smer zaključka študija na EF: 1951. Smer je bila samo ena. Asociacija na EF: Prva zagnanost za študij in sreča, da lahko študiramo, predvsem nauke in teorijo Marxa.
Najljubša knjiga: Marx in Samuelson.
Življenjski moto: Trdo delo in malo sreče, da ti potem uspe.
Q&A INTERVJU
Kako se spominjate začetkov svojega študija?
Morda zanimiv primer, na kakšne težave in podcenjevanja smo naletele ženske pred 77 leti, ko smo se napotile v univerzitetni študij in želele delati na strokovnem področju. Razne ovire se nam pojavljajo vse do danes. A ne morejo nam vzeti življenjske energije, večkrat nas celo okrepijo.
V jeseni 1938 sem prišla študirat elektrotehniko na univerzo v Ljubljani. Prvo leto študija smo imeli tehniki in filozofi – matematiki skupni pouk matematike. V predavalnico je prišel profesor Rihard Zupančič, impozanten starejši profesor z obsežno brado in globokim glasom. Ko je pogledal naokoli, je mirno in počasi začel: »Prvo, kar vidim, je to, da je tu preveč žensk. Ženske niso za matematiko, ker imajo kurjo pamet. Zato vse ženske tukaj pozivam, da čimprej odidete, da si namesto svinčnikov nabavite kuhalnice in si najdete može, saj ste zato prišle na univerzo.«
Ob takem začetku so bile študentke silno zmedene in prestrašene. Meni pa je takšen »nagovor« vlil nasprotni učinek: zajela me je še močnejša spodbuda za študij, uporna volja in zanos, da se ne vdam in s svojim študijem poskusim omajati zoprno profesorjevo mnenje. Na naslednjem seminarju smo med kolegi ostale samo še 3 študentke, drugih ni bilo več. Prišel je profesor Zupančič, se spet ozrl naokoli in ko je videl razredčenost, je očitno zadovoljen nadaljeval: »Matematika je čudovita veda, toda je samo za tiste izbrance, ki se ne bodo učili na pamet, temveč uporabljali svoje umske sposobnosti za razmišljanje in za uporabo logike.« Na naslednjih učnih urah sem skrbno sprejemala profesorjeve študijske napotke. Na vajah je pregledoval naše pisno reševanje diferencialnih enačb in je tudi meni (ženski!) večkrat prav prijazno pritrdil, ko je ugotovil moj uspešni izdelek
Leta 1939 je prišel čas za prvi matematični izpit pri tem profesorju. Na izpitu so bili moji trije kolegi na vrsti pred menoj (na njihovo močno željo). A že pri prvem vprašanju so odpovedali in prihajali ven obupani. Zadnja sem bila jaz na vrsti. Trdno sem obdržala svoj pogum in samozavest. Profesor mi je na tablo napisal zapleteno enačbo in sedel k svoji mizi. Takoj sem preudarila poti za reševanje, jih zapisala na tablo, podčrtala pa sem tisto, ki mi je prinesla rešitev. Čez nekaj minut je profesor vstal, pregledal moje zapise in očitno presenečen rekel z zateglim glasom: »Haa, to je pa spiritus!« Dal mi je še nekaj standardnih vprašanj in na koncu ocenil: 10 točk, to je odlično. Vpisal mi je oceno v index in videl, da sem vpisana na elektrotehniki. Nato mi je rekel: »Zapustite te vaše tesarje, ki merijo svoje hlode le na centimetrsko točnost, in pridite raje na matematiko, kjer merimo točnost na desetinke milimetrov.«
Torej profesor le ni bil čisto prepričan o slabi ženski pameti. Saj je celó mene (žensko!) povabil na matematiko. In je bil tudi sposoben spremeniti svoje mnenje. A nisem presedlala na čisto matematiko, trdno sem ostala na elektrotehniki. Ko sem kasneje, skrbno pripravljena, prišla še na 2 višja matematična izpita, mi je profesor dal ocene 9 in 10 točk. Ostalo mi je veliko spoštovanje do mojega zelo strogega akademskega učitelja Riharda Zupančiča. In hvaležnost za njegove številne študijske napotke, ki sem jih kasneje lahko uporabljala tudi v ekonomski stroki.
Kdaj ste pričeli s študijem na EF in kako je ta vplivala na vašo kariero
2 leti elektrotehnike sem končala do leta 1941. Ob začeti vojni sem opustila študij in se udeležila NOB, do konca fašistične okupacije Slovenije 1945. (Imam priznanje »Spomenica 1941«.) In sem (slučajno) preživela vojno.
Po koncu vojne nisem uspela nadaljevati tehničnega študija, češ da je plansko gospodarstvo in ni več prostora na tehniki. Preusmerila sem se v ekonomsko stroko. – Prvi 2 leti ekonomije sem opravila v Petrogradu in v Moskvi, nadaljevala pa na novoustanovljeni Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi me je fakulteta sprejela v svoj pedagoški kolektiv.
Za doktorat iz ekonomije sem študirala na evropskih univerzah in v bibliotekah (Paris, Cambridge, Dunaj). Po doktoratu sem na naši fakulteti poučevala Marxov makroekonomski sistem, nato pa teorijo tržnega mehanizma, kjer pa velja nemarksistična ekonomska teorija. Poleg svoje knjige sem objavila cca 70 strokovnih in znanstvenih razprav, v jugoslovanskem prostoru. (Ev. vpogled v Enciklopediji Slovenije, 1. in 2. izdaja.)
.Katero področje ste raziskovali v svoji doktorski disertaciji?
V svoji disertaciji sem obširno utemeljevala svojo logično razrešitev osrednjega problema v Marxovi makroekonomski teoriji. Ta problem je bil namreč predmet obsežnih polemik med več evropskimi ekonomisti, tudi slovenskimi. Ko je doktorska komisija (predsednik prof. Miloš Samardžija) presojala mojo disertacijo, je ocenila: »to je edino možna razrešitev«, ki je lahko utemeljena z obširnimi raziskavami. In mi je objavila priznanje.
Napisala sem izčrpen prikaz svojih utemeljitev (iz disertacije) in sklep o razrešitvi navedenega problema (kot obsežni résumé), 22 strani. Ta prikaz mi je objavila revija Ekonomist, Beograd 1962. Tudi češke ekonomiste je zanimalo razreševanje problema. Češka Akademija znanosti v Pragi je (v češkem prevodu) natisnila moj prikaz, 22 strani, v njenem Zborniku »Jugoslávská ekonomie v teorii a praxi« (1965) in mi poslala 1 izvod Zbornika.
Rada sem delala v ekonomski stroki in na naši fakulteti, četudi se je znašel kdo, ki me je vztrajno oviral. Ali kdo, ki me je poskušal razvrednotiti. Toda »scripta et facta manent« (Izrečene besede gredo v pozabo, zapisano ostaja večno).
Pripravila: mag. Tina Drolc
Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani